Zgodovina - Družinska povezanost grofov celjskih
Prikaz

Zvonka Zupanič-Slavec: Družinska povezanost grofov celjskih. Identifikacijska in epigenetska raziskava lobanj; doktorska disertacija: 276 strani, 108 slik, 90 razpredelnic, povzetek in abstrakt v angleščini. Založila ZRC, ZRC SAZU in Znanstveno društvo za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije, 2002.

Ulrika II., zadnjega celjskih grofov, so po zaroti madžarskega dvora 9. novembra 1456 obglavili v Beogradu, truplo pa prepeljali v Celje. Takratni kronist je ob pokopu zapisal: "Preden so ga položili v grobnico, je jaki mož vzel v roke ščit, čelado ino gerb rajnega grofa, se pred odrom na tla vergel, je glasno ino tužno kričal: Grafen von Cilli und nemmermehr!; je potem raztergal bandere ino razlomil gerb rajnega grofa. To slišati ino videti je vse ljudstvo po cerkvi taki jok ino krič zagnalo, da se je njega glas daleč okoli razlegal. Po končanem mertvaškem opravilu so truplo rajnega grofa Ulrika v cerkveno grobnico položili."
Osemnajst članov rodbine celjskih grofov, ki so umrli med leti 1350 in 1450, je bilo najverjetneje pokopanih v minoritski cerkvi v Celju. Ko je ta leta 1811 pogorela, so pri prenavljanju cerkve slučajno našli v kripti okostja, ki so jih pripisovali celjskim grofom. Ker so se med prekopom izgubili vsi dokumenti, ki bi omogočili identifikacijo okostij, so njihove lobanje v zatilju označili s številkami od 1 do 18 in jih shranili za glavnim oltarjem Marijine cerkve v Celju, kjer so ostale mnoga leta. Leta 1956 so jih prenesli v mestni muzej z utemeljitvijo, da jih izročajo strokovnemu varstvu. Zgodovinarji že skoraj 200 let poznajo teh 18 lobanj, vendar stroka pri opisovanju porekla lobanj vedno previdno pristavlja svoj "domnevno" celjskih grofov.
Zvonka Zupanič-Slavec si je v svojem raziskovalnem načrtu zastavila skoraj nepremagljive naloge: proučiti vse dosegljive vire in literaturo o celjskih grofih, o njihovih boleznih, vzrokih smrti, o njihovi zunanji podobi in o krajih pokopa. Na temelju proučitve rodoslovne literature je želela ugotoviti, koga lahko pričakuje med skupaj pokopanimi. Preverila bi rada hipotezo, da lobanje v Pokrajinskem muzeju resnično pripadajo rodbini celjskih grofov.
Nova znanstvena spoznanja in sodobne raziskovalne metode omogočajo vse večjo uspešnost raziskovalnih projektov. Pri tem postaja interdisciplinarnost vse pogostnejša, marsikdaj že 'copditio sine qua non'. Vsaka znanstvena zvrst se razvija v smeri vse večje specializiranosti. Že v okviru posamezne stroke ne moremo več spremljati celotnega razvoja. Zgodovinarka dr. Cirila Toplak v svojem spremnem zapisu h knjigi poimenuje tak razvoj vertikalen, za razliko od horizontalnega ali interdisciplinarnega, ki išče nove poti s povezovanjem spoznanj več znanstvenih ved. Take raziskave so v naravoslovju, družboslovju in humanistiki pogoste in zelo cenjene. Interdisciplinarne raziskave med naravoslovjem in humanistiko so redke, a enako pomembne. Med take sodi tudi delo Zvonke Zupanič-Slavec.
V svoji knjigi avtorica najprej opiše metode raziskovalnega dela in teoretična izhodišča.
V histografskih izhodiščih se strinja s paleografom prof. dr. Otorepcem, da so po izumrtju celjske rodbine Habsburžani pregledali njen arhiv in ohranili le tiste listine, ki so bile pomembne iz političnih in gospodarskih razlogov, ne pa družinskih. Zato se je morala v dveh poglavjih na desetih straneh, v katerih opisuje zgodovino celjskih grofov in njihovo posest, posluževati ohranjenih zapisov v Celjski kroniki in drugih sekundarnih virih, ki pa včasih prinašajo tudi nasprotujoče si trditve.
Na 33 straneh so v knjigi opisane glavne identifikacijske metode, ki jih je avtorica uporabljala pri proučevanju lobanj za določanje spola, starosti in zbolevnosti. Pri proučevanju sorodnosti opisuje genetske in epigenetske metode. Za rekonstrukcijo mehkih obraznih delov opiše ne koncu še umetnostnozgodovinske metode.
Rezultati raziskave so prikazani na naslednjih 162 straneh. Razdeljeni so v sedem sklopov: histografski in identifikacijski rezultati, primerjava zgodovinskih in identifikacijskih podatkov, rezultati o sorodnosti, sklepi, ki se nanašajo na historiografske in identifikacijske rezultate, rodoslovni in umetnostnozgodovinski rezultati.
Najobsežneje so prikazani identifikacijski rezultati, saj je pri vsaki lobanji določen spol na temelju antropoloških znamenj, antropometričnih metod in indeksov ter stomatoloških metod. Starost je določena na temelju obliteracije kostnih šivov, s forenzično stomatološkimi in z rentgenološkimi metodami. Rentgenološko so opredeljene tudi obnosne votline. Pri vsaki lobanji je na temelju dobljenih rezultatov podan avtoričin komentar.
V raziskavi je bilo z 90-odstotno ali večjo verjetnostjo določeno poreklo 15 lobanj, ena z nad 50-odstotno verjetnostjo (Ludvik, sin Hermana II.) in dve z verjetnostjo pod 50% (Herman in Hans, nezakonska, a legitimirana sinova Hermana II. in Friderika II.). Lobanja številka 17 pripada Frideriku II., lobanja številka 18 pa Ulriku II.
Avtorica na desetih straneh razlaga rezultate, težave in dvome, s katerimi se je srečevala pri proučevanju zgodovinopisja in rodoslovja. Ocenjuje postopke identifikacije starosti in zbolevnosti ter razpravlja o uporabnosti in tehtnosti rentgenoloških, epigenetskih in genetskih metod. Analizira tudi težave pri identifikaciji nekaterih lobanj zaradi pomanjkanja zanesljivih rodoslovnih virov.
Raziskava je privedla do sklepov, da so lobanje med seboj sorodne in da pripadajo družini celjskih grofov od Friderika I. do Ulrika II. Dokazano je, da številčenje lobanj sledi kronologiji pokopov. Ločeno so pokopavali moške, ženske in otroke. Z razumevanjem načela številčenja lobanj je bila rekonstruirana grobnica in razvrstitev krst v njej. Identificirane so lobanje desetih moških, šestih žensk in dveh otrok. Sodnomedicinska ekspertiza je potrdila, da je oseba lobanje 18 podlegla posledicam hude poškodbe z mečem.
Kot pripeljejo mnoge raziskave do nepredvidenih spoznanj, se je to zgodilo tudi tukaj. Pri preverjanju rodovnika hčere Hermana II., Barbare, ki je umrla leta 1451 in je po poroki s Sigismundom Luksenburškim postala ogrska kraljica in leta 1410 nemška cesarica, je bilo ugotovljeno, da je sorodstvo po njej že 20 generacij neprekinjeno. Zadnji so v tej rodovni vrsti 4 otroci Elike vojvodinje Oldenburške, rojene leta 1928, poročene leta 1950 z Emihom VII. Leningemskim. V knjigi so navedene vse predstavnice te neprekinjene ženske linije.
Ko so proučevali posmrtne ostanke ruskih carjev Romanovih, ubitih okoli leta 1920, in ugotavljali sorodstvene vezi, so pri šestnajsti potomki Barbare Celjske Mariji Luizi, princesi iz Hessna in Kassla v paleogenetskem laboratoriju dr. Gilla v Londonu z gensko raziskavo potrdili sorodstvene vezi. Te vezi so bile potrjene tudi pri Leningemskih. V paleogenetskem laboratoriju v Rimu pa iz celjskih lobanj zaradi starosti in še drugih razlogov dednih snovi ni bilo mogoče izolirati.
Ko je Zvonka Zupanič-Slavec proučevala lobanje celjskih grofov, je večkrat želela vedeti, kako so ti ljudje izgledali. Akademskega slikarja Rudija Španzla poznamo, saj nam je narisal portrete znamenitih Slovencev na naših bankovcih. Posredovala mu je okvirne podatke o starosti, obliki in velikosti lobanj, o višini zgornjega dela obraza, širini obraza, višini in nagibu čela, nadočesnih obokov in glabele, širini nosnega korena in oblikah nosu ter podatke o postavitvi zgornje čeljusti proti obrazu, izraženosti mišičnih narastišč obraza in lobanje. Po proučitvi ustrezne literature in zgodovinske vloge je z ustvarjalno umetniško domišljijo ustvaril portrete Friderika I., Friderika II. in Ulrika II.

Ulrik II. Celjski.Upodobitev akademskega slikarja Rudija Španzla.

Misel ob robu: Vsi evropski narodi so monarhe in najuglednejše dostojanstvenike pokopavali v kriptah svojih največjih cerkva. Spričo okoliščin, ki so pri nas vladale po drugi svetovni vojni, so se celjski grofje zaradi "strokovnega varstva" znašli v muzejskih vitrinah. Ko sem pred štiridesetimi leti nastopil svoje zdravnikovanje v Gornjem Gradu, so mi starejši domačini pripovedovali o neprijazni usodi škofov, pokopanih v kripti gornjegrajske katedrale med okupacijo in po njej. Morda pa bi bil po tej raziskavi čas, da se Celjski znova vrnejo tja, kamor so jih s spoštovanjem pokopali sorodniki; v prostor, ki so si ga sami izbrali za zadnje počivališče. Naše spoštovanje zgodovinskemu spominu pa izrazimo s spomenikom, kakršnega svojim velmožem postavljajo povsod po svetu.
V spremnih besedah je knjigo pospremilo med ljudi kar devet uglednih strokovnjakov, med njimi profesor dr. Anton Dolenc z Inštituta za sodno medicino v Ljubljani, profesorica Gertrude Hauser s Histološko-embriološkega inštituta Medicinske fakultete na Dunaju, doc. dr. Tatjana Tomazo Ravnik z Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete v Ljubljani, doc. dr. Janez Marolt z Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani in asist. dr. Cirila Toplak, zgodovinarka na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, doc. dr. Stella Fatovi†-Ferenči† iz Oddelka za zgodovino medicine Hrvatske akademije za znanost in umetnost, celjski župan Bojan Šrot, celjski opat Marjan Jezernik in zgodovinarka Rolanda Fugger-Germadnik iz Pokrajinskega muzeja v Celju.
Raziskovalno nalogo Zvonke Zupanič-Slavec Družinska povezanost grofov celjskih lahko uvrstimo med uspešne interdisciplinarne humanistično-naravoslovne raziskave. Raziskava tudi odlično predstavlja Inštitut za zgodovino medicine na Medicinski fakulteti v Ljubljani in uveljavlja njegovo raziskovalno delo.